Crossfit je uspešnica med rekreativci po vsem svetu, trenerja Jay in Jade Lynn Adcock iz ZDA sta s to vadbo okužila Slovenijo, strast do nove domovine pa delita z rojaki.

Trener crossfita Jay Adcock se je z družino z juga ZDA pred slabim letom dni preselil v Horjul. Jay in njegova žena ter trije prijatelji Američani, ki so bili pri njih na obisku, so trenerji crossfita. Z njimi smo spoznavali to novo vadbeno uspešnico in se pogovarjali o tem, kako se v telovadnici vidijo razlike med Slovenci in Američani.

Poleti pri nas obisk vadb v zaprtih prostorih opazno upade, Američani pa poleti telovadnice napolnijo, da bi bili videti čim bolje v kopalkah. Poleg tega so Američani bolj osredotočeni na rezultate in bolj ciljno usmerjeni pri treningu.

Crossfit je v Sloveniji še razmeroma nova funkcionalna vadba, ki temelji na nepredvidljivih kombinacijah razmeroma preprostih telesnih vaj. V nasprotju z različnimi oblikami vodenih vadb ali klasičnim fitnesom, ki jih najdemo v svetlih, sterilnih in z zrcali opremljenih prostorih, so telovadnice za crossfit večinoma špartanskega videza in spominjajo na opuščena skladišča. Vadba, ki se je k nam preselila iz Združenih držav Amerike, je telesno izjemno naporna, a učinkovita, saj je ena ura intenzivne vadbe povsem dovolj za spodobnega rekreativca. Prav zato ta čedalje bolj priljubljena oblika rekreacije privlači številne rekreativne in tudi tekmovalne športnike. Crossfit nikomur ne obljublja samo topljenja maščob ali vitkega telesa, temveč je poudarek na gradnji funkcionalnega, atletskega, agilnega, hitrega in močnega telesa, uporabnega pri vsakodnevnih naporih. Pred sezono se h crossfitu zatekajo tudi slovenski poklicni športniki, kot sta smučarska šampionka Tina Maze in hokejist Anže Kopitar.

Zakonca Jada Lynn Adcock in Jay Adcock sta ameriške sanje zamenjala za slovenske sanje, želita se čim prej naučiti našega jezika, čeprav ne bosta nikoli prava Slovenca, si želita ostati med nami.

Iz Louisiane v Slovenijo

Prejšnji teden smo se v ljubljanskem centru Reebok CrossFit pogovarjali s skupino ameriških strokovnjakov za crossfit, ki so prišli k nam delit svoje izkušnje s slovenskimi trenerji, ob tem pa so tudi sami vodili skupine slovenskih telovadcev skozi vadbo. V Slovenijo so prišli na povabilo zakoncev Jade Lynn in Jaya Adcocka, učiteljice in trenerja crossfita iz ZDA, ki sta se pred slabim letom dni preselila v Horjul. »Crossfit je še otrok v Sloveniji, ni tako razvit kot pri nas. Vsi smo iz Louisiane, iz majhnega kraja, v našem celotnem okrožju z okoli sto tisoč ljudi imamo šest telovadnic za crossfit, kar sploh ni tako veliko glede na priljubljenost tega športa pri nas,« pravi Chris Prine, ki ima onstran Atlantika svojo telovadnico za crossfit in živi izključno od vodenja skupin telovadbe željnih ljudi.

Jada Lynn Adcock, Danny Jones, Chris Rushing, Chris Prine in Jay Adcock so prejšnji teden v telovadnici Rebook CrossFit v Ljubljani vsak dan preživeli tudi po štiri ure, kljub temu jim je ostalo dovolj časa in energije za ogled slovenskih znamenitosti.

Formula za priljubljenost

»Precej je za priljubljenost zaslužna tekmovalna narava tega športa, za rast pa se je treba zahvaliti skupnosti, ki se je oblikovala okoli crossfita, tudi mi smo tako takoj ob prihodu v Slovenijo padli v skupino, ki nas je sprejela, kot da smo stari prijatelji,« pravi Prine. Jay Adcock kot razlog za uspeh tega športa omeni še dejstvo, da so rezultati dela jasno merljivi in pregledni, ob tem pa je vadba tako univerzalna, da se lahko sočasno v telovadnici z enakimi vajami, a različno obremenitvijo rekreira vsa družina, oče s hčerjo in mamo, z njimi z ramo ob rami pa si pred sezono nabira moči vrhunski poklicni športnik, prej omenjeni hokejski zvezdnik Anže Kopitar in podobni.
»To, da zadeve počnemo skupaj, pripomore k ekipnemu duhu med ljudmi v telovadnici, pomagamo si, spodbujamo se in hkrati tekmujemo med seboj, kar nas vse skupaj žene naprej,« pravi Adcock. Prine dodaja, da je crossfit tako priljubljen tudi zaradi svoje vsestranskosti. V njem najdemo številne različne elemente, od gimnastike, dviganja uteži, vaj z lastno telesno težo, vaj za moč do vaj za hitrost in vzdržljivost. »Raznovrstnost crossfita se je lepo pokazala na tekmi med ekipama iz Slovenije in ZDA, ki se je končala z izidoma dve proti dve. Mi smo bili boljši v vajah z utežmi, vaši fantje in dekle pa so nas gladko premagovali v teku in vajah z lastno težo,« pravi Chris Rushing, ki sicer dela kot inženir za cevovode v eni izmed ameriških naftnih družb.

Funkcionalna vadba, ki večinoma sloni na vadbi z lastno telesno težo, ima tudi nekaj elementov iz olimpijskega dvigovanja uteži, prav zaradi z utežmi povezanih tveganj je pogosto tarča kritikov.

Kolektiv trdejši od posameznika

Najstarejši v ameriški ekipi je Danny Jones, nekdanji vojak, ki dela kot menedžer ekipe medicinskih sester in tehnikov v eni izmed bolnišnic na jugu ZDA. Kot nekdanji vojak in zdajšnji vodja skupine ljudi v bolnišnici se dobro zaveda prednosti, ki jih prinaša kolektivno delo, in hkrati mu je jasno, kako pomembno je pravilno sestaviti individualne lastnosti članov skupine, da lahko skupina učinkovito deluje. Pri 49 letih je Jones, sicer že dolgoletni rekreativec, v življenjski formi. Ko po opravljenem treningu na parkirišču ob Šmartinski cesti v Ljubljani sleče prepoteno majico, natakarica v sosednjem lokalu pozabi, komu je namenjena katera od pijač na njenem pladnju. »Sam sem se kar nekaj let mučil na klasičnih napravah za fitnes, a tam nisem delal tako trdo in tako dolgo kot tu, kjer imam vedno ob sebi ljudi, s katerimi se lahko primerjam, in tudi zato naredim več, kot bi sicer,« pravi Jones. Doma se v telovadnico odpravi večkrat na teden, s seboj pa vzame tudi 16-letno hčer. »Z dekleti v teh letih se očetje težko pogovarjamo, tako pa sva večkrat na teden po eno uro skupaj sama in si tako med vadbo poveva več, kot bi si sicer,« pravi Jones.

Glavna oprema vsake telovadnice za crossfit je tabla, kamor si vadeči beležijo, koliko ponovitev katere vaje v kolikšnem času so opravili, da lahko spremljajo svoj napredek.

Nevaren šport?

Čeprav je to razmeroma nova oblika vadbe, se je na razvitem zahodu in v ZDA odlično uveljavila, okoli crossfita se je oblikovala nekakšna garažna telesna kultura. Izdelovalec športne opreme Reebok, ki ga je pred propadom rešil nemški velikan Adidas, si je prav na krilih crossfita zgradil novo podobo in komercialni uspeh. Kljub komaj petletni zgodovini pa si je ta šport nakopal tudi kritike. Tisti, ki smo se v življenju kdaj srečali s prostimi utežmi, se zavedamo, kako pomembno se je dvigovanja uteži lotiti premišljeno, opremljen s pasom za dvigovanje uteži, ki blaži pritiske na spodnji del hrbta. Med ljudmi v telovadnicah za crossfit, kjer se med drugim premetavajo tudi uteži, pa je videti precej bolj sproščen, skoraj vzvišen odnos do pasu. »Vedno in povsod boste našli slabe trenerje, nikoli ne bodo vse telovadnice dobre. Če imate dobro usposobljenega trenerja v telovadnici, je tveganje za poškodbo manjše. Sicer pa nikoli niste stoodstotno varni. Ko stopite iz hiše, vas lahko povozi avto,« pravi Prine.
Na tovrstnih vadbah je stopnja tveganja za poškodbo, ki se ji izpostavijo obiskovalci telovadnic, zelo pogosto odvisna tudi od tekmovalnosti med ljudmi, ki so v določenem trenutku v telovadnici. Zlasti mladi si pod pritiskom okolja radi naložijo preveliko breme ali breme dvigujejo nepravilno, toda ena od glavnih nalog trenerja je tudi to, da prepozna, kdo zmore tehnično pravilno brez tveganja za svoje zdravje opraviti s kolikšno obremenitvijo. »Pravilna tehnika je najpomembnejša, pogosto moram varovancem ukazati, naj vse uteži snamejo s prečke. Meni je vseeno, ali vajo izvedeš z metlo namesto z utežmi, uteži ne dobiš, dokler se ne naučiš vaje tehnično pravilno izpeljati, ker ne jaz ne ti nočeva, da bi se poškodoval,« pravi Jay, ki si je zaradi nepravilnega dvigovanja uteži pred leti sam poškodoval hrbet tako hudo, da ni mogel pobrati nogavice s tal.
Navadno v telovadnicah za crossfit trenerji pred vpisom ljudi dobro naučijo osnovnih pravil in tehnike dela z utežmi, ker je to edini res nevaren del vadbe crossfita. Toda ameriški sogovorniki opozarjajo, da se pri napačni vadbi človek lahko poškoduje že pri sicer povsem zdravi vadbi s svojo težo, dvigovanjem trupa na drogu, če nima dovolj moči oziroma če vaje ne zna pravilno izvesti.

Ekipne tekme crossfit so za gledalce zanimive tudi zato, ker so pogosto začinjene z nalogami, ki zahtevajo funkcionalno moč, hitrost, koordinacijo telesa in ekipnega duha. Na sliki avtovleka po ameriško med dvobojem z ekipo Slovenije.

Od crossfita se da živeti, če ga imaš rad

Chris Prine, ki ima svojo telovadnico v Louisiani, živi izključno od tega športa. Priznava, da je ena izmed privlačnosti crossfita dejstvo, da je v primerjavi z navadnim fitnesom za zagon posla občutno cenejši, potrebne opreme je neprimerljivo manj, inštruktor pa certifikat dobi po hitrem tečaju za razmeroma skromen denar.
Je od crossfita mogoče dobro živeti? »No, če ga imaš rad, se da. Lahko sem ves dan v telovadnici in še plačan sem za to, kar sploh ni slabo,« pravi Prine. Ob tem znova spomni, da je samo v njegovem okrožju s sto tisoč ljudmi šest telovadnic, kot je njegova. »Konkurenca je močna in brez strasti pri tem poslu ne gre. Gotovo si ne želim prezgodnje upokojitve. Naprej me žene to, da na svoje oči vidim napredek in veselje v očeh mojih varovancev. Dekle, ki pri meni opazno shujša, ali postavni Danny, ki ga pri 49 letih ljudje na ulici sprašujejo, s čim se ukvarja, da je videti tako dobro, to je zame živ oglas, ki ga ni mogoče plačati,« pravi Prine.

Američani proti Slovencem v telovadnici…

Kakšne razlike je opaziti med obiskovalci telovadnic za crossfit v Sloveniji in ZDA? Poleti pri nas obisk vadb v zaprtih prostorih opazno upade, Američani pa poleti telovadnice napolnijo, da bi bili videti čim bolje v kopalkah. V telovadnici Reebok CrossFit v Ljubljani se nad poletnim obiskom ne pritožujejo, je le okoli 15 odstotkov manjši od zimskega. Kakšne so razlike v pristopu k delu v telovadnici? »Ste bolj sproščeni od Američanov. Ne leni, le bolj sproščeni. Pri crossfitu si sproti zapisujemo treninge, Slovencem tega nikakor ne uspemo dopovedati, kar meša se mi. Ne morem razumeti, zakaj si ljudje ne zapišejo svojega dela, da bodo čez čas vedeli, koliko so napredovali,« pravi Prine.

Ena izmed privlačnosti crossfita je dejstvo, da je v primerjavi z navadnim fitnesom za zagon posla občutno cenejši, potrebne je neprimerljivo manj opreme, inštruktor pa certifikat dobi po hitrem tečaju za razmeroma skromen denar.

Jay Adcock, ki že skoraj leto dni dela v ljubljanski telovadnici, pri tem opaža napredek. »Še ena pomembna razlika je: v Sloveniji pogosto vidim ljudi, ki po končanem treningu še kar visijo v telovadnici, dvigujejo uteži in podobno,« pravi Adcock. Je to dobro? »Sploh ne, to je dokaz, da v eni uri niso delali dovolj intenzivno, če bi, bi po treningu obležali. Tega v ZDA nikoli ne doživim,« pravi Adcock.

… in v pisarni

Tudi v slovenskih pisarnah pogosto vidimo po končanem delovnem času ljudi, ki visijo za računalnikom in se potem naokoli hvalijo oziroma pritožujejo, kako delajo od 10 do 12 ur, čeprav to ni potrebno. Medtem ko so dolgi delovni dnevi nekaj povsem običajnega za menedžerje na kolektivnih pogodbah ali lastnike, neplačano nadurno delo za običajnega delavca v ZDA ni praksa. »Če kdo od mojih zaposlenih dela ne opravi v osmih urah, je to težava menedžerja, torej mene. Zaposleni mora biti ob normalnem delu v osmih urah sposoben opraviti delo, predvideno za osem ur, nadurno delo je le izjema, ki bolnišnico stane več od rednega dela. Poleg tega mora zaposleni imeti čas zase, za družino, konjičke in počitek, da bo lahko naslednji dan spet učinkovito delal. Kdor ne zmore opraviti dnevnih nalog v osmih urah, ga moram zamenjati, drugače imam sam težave,« pravi Danny Jones, ki sprva sploh ni razumel vprašanja o delavcih, ki se po cele dneve delajo, da delajo.

Navdušeni nad Slovenijo

Medtem ko Jones kot obiskovalec Slovenije težko razume drobne nenavadnosti v Sloveniji, se zakonca Adcock po 11 mesecih postopoma že spoznavata s kulturnimi razlikami med dvema državama. »V nekem trenutku se nama ameriški sen ni zdel več dovolj vznemirljiv in po enem od obiskov pri prijatelju, ki se je iz ZDA preselil na severozahod Slovenije, sva tu srečala ravnatelja mednarodne šole, ki je iskal učiteljico za prvi razred v Ljubljani, moja žena pa je učiteljica, in to je bilo za naju znamenje,« pravi Jay Adcock. Takoj po prihodu domov sta pred hčeri postavila kartonski škatli, kar sta lahko spravili vanju, sta prinesli s seboj. »Navdušeni smo nad življenjem v Sloveniji. Po prvem letu v mednarodni šoli sva hčeri vpisali v slovensko šolo, da se naučita jezika. Slovenci ne bomo nikoli, radi pa bi tu ostali in se čim bolj prilagodili,« pravi Adcock.

Avtor: Novica Mihajlović
Foto: Aleš Beno